Panični napad

Bila je prijetna pomladna sobota. Mož je pravkar prišel iz trotedenske službene poti iz Chicaga, zato je bil dan še toliko prijetnejši. Na sedežni sva objeta klepetala in gledala televizijo. Poskušala sem vstati, da bi spila kozarec vode, vendar me je presenetila vrtoglavica in me sesedla nazaj na sedežno. Posedela sem sekundo ali dve in ponovno poskušala vstati. Tokrat je bila vrtoglavica še močnejša, pred očmi se mi je začelo temniti, telo je postalo neverjetno težko. Ulegla sem se na sedežno, se prijela za glavo in odprla oči proti stropu. Stropne deske so poplesavale pred mojimi očmi, začutila sem naval strahu in zmede. Kaj se dogaja? Zaprla sem oči in počakala nekaj trenutkov. Ponovno sem odprla oči, vrtoglavica je postajala hujša, strah je rasel. Z njim pa srčni utrip. Dihati sem začela vedno hitreje.

Zmedena sem se poskušala obrniti na bok in se usesti k možu, ki je zaskrbljeno sedel ob meni. Nisem se zmogla dvigniti, telo je bilo kot iz svinca. Obležala sem s hrbtom navzdol in s pogledom v strop. Mož me je prijel za roko in povedal, da imam popolnoma potne dlani, a obenem ledene. Zdelo se je kot, da tečejo ure, a minilo je le nekaj trenutkov.

Kaj se dogaja, čutim neverjetni strah, želim vstati in pobegniti, a ne morem. Želim se dvigniti in narediti nekaj korakov, a ne morem. Pogleda ne morem osredotočiti na eno stvar, saj se soba vrti do te mere, da ne ločim več med predmeti. Cel prostor je ena sama megla. Poskušam se umiriti, upočasniti dihanje, a srce mi bije že tako močno, da se mi zdi, da bo skočilo iz prsnega koša. Počasi začnem čutiti pekočo bolečino na koži nadlahti, nato pride neznosna pekoča bolečina v prsnem košu. Bolečina, ki je nisem še nikoli izkusila, postaja vedno močnejša. Zdi se da mi gorijo pljuča. Peče, je vse kar uspem izustiti. Odpri okno, prinesi mi led. Mož mi prinese ledene obkladke in mi jih položi na prsni koš. Hlad me preseneti, zato takoj odmaknem obkladek. Mož potrdi, da sem popolnoma hladna, koža postane naježena, začnem se nekontrolirano tresti in drgeteti. Zebe me, a obenem me peče koža in prsni koš.

Bolečina je neznosna. Poskušam se obrniti, premakniti, a vsakič mi teža telesa dobesedno priklene telo nazaj na sedežno. Roke so neverjetno težke, ne zmorem jih dvigniti. Postanem popolnoma paralizirana. Glava je popolnoma prazna, niti ene misli, čutim le strah. Poskušam spregovoriti, a iz ust prihajajo besede izredno počasi. Zakaj ne morem normalno govoriti, kaj se dogaja? Zdi se, da telo ugaša, medtem ko srce divje razbija. Zdi se, da sem ujeta v telesu, ki ga ne morem kontrolirati. Pomagaj mi je vse, kar uspem spregovoriti.

Po pol ure trpljenja mož pokliče rešilca. Uro kasneje ležim na urgenci. Ne zavedam se kaj se dogaja okoli mene, ne slišim kaj govorijo. Po dveh močnih pomirjevalih in nekaj pretečenih urah, se srčni utrip počasi umirja, dihanje postane normalno, telo se počasi sprošča. Nastopi popolna izčrpanost, zaspim že na poti domov. Tedne kasneje, po diagnozi pri psihiatru zvem, da sem ta dan doživela panični napad.

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja